The Desert I flew Over

“I’ll crawl through your rivers of lust, as the vulture waits in a pond of blood…”

Poleg bloganja oziroma pisanja o glasbi na blogu še raje pišem in ustvarjam glasbo. Letošnja jesen je bila zelo glasbeno obarvana, saj smo kar nekaj časa preživeli za svojimi inštrumenti in pisali pesmi, imeli premore na skejtih, nato pa ponovno sedeli za inštrumente ter na koncu eno izmed pesmi tudi posneli.

Na spodnji povezavi lahko slišite pesem, ki je nastala v sklopu projekta Project Island, katerega ustanovitelja sva skupaj z Nejcem Oršaničem. Želimo vam prijetno poslušanje.

Nejc Oršanič – besedilo, kitara, bobni
Miha Dežman – kitara
Peter Colarič – bas kitara, vokali

Studio: Multi-records

CAT POWER V KINU ŠIŠKA

Ko se lastovke pripravljajo na odhod v toplejše kraje, ko drevju počasi rumeni listje in ko se poletje pripravlja na slovo, je to soboto v tovrstnem ritmu in duhu zapel nežno prijeten glas ameriške glasbenice Cat Power, v dvorani Kina Šiška. »Koncertnih pričakovanj« nismo imeli, saj je Cat Power, od datuma zapisa na blogu pa do danes, vseskozi prisotna na naši redni playlisti in vemo, da njen glas v hipu osmisli čas in prostor ter brezglavo življenje spremeni v sedanjost.
Koncert se je začel z ravno pravšnjo pol urno zamudo, v kateri so se fani prijetno namestili, se podružili ter ob tem spili kakšen kozarec točenega piva. Okoli pol devete ure je, na skromno opremljen a lep oder, prišla s kitaro ter čajem v roki Chan Marshall oziroma Cat Power. Z glasnim aplavzom smo jo pozdravili, sama pa se je večkrat v zahvalo priklonila, se udobno namestila ter publiki namenila skromen in tih pozdrav. Kmalu, po prvih zaigranih notah, se je že čutil duh, katerega je s seboj na oder prinesla Cat Power. Pravzaprav se je kmalu čutila težka nota, predvsem žalostna, molovska, ki je bila sprva interpretirana kot uvodna, a kasneje kot konstantna. Zgodil se je nepričakovan, a meni lep koncert. Na samem začetku nisem bil točno prepričan ali je zvok ojačevalca in dveh mikrofonov, v katera je pela, pravi zvok ali je to ponesrečen zvok, ki je bil preglasen in je produciral nerazločen glas. Kmalu sem ugotovil, da tudi Cat Power zvok ni bil po godu, saj je stalno popravljala mikrofona, ter prosila tonske mojstre, naj ji dvignejo glasnost vokalnih mikrofonov. Padec čaja, ki je bil postavljen na ojačevalec, je bil neprijeten pripetljaj, ko so ji (po mojem mnenju) namesto vokalnega mikrofona, dvignili glasnost kitarskega ojačevalca. Cat Power je tekočino potrebovala, saj brez nje ni mogla peti ter se je tako skozi polovico koncerta stalno izkašljevala, dokler ji niso na oder prinesli novega. Pa pustimo nezgode in neprijetne pripetljaje, ki sicer niso tako nepomembni, saj si bomo koncert raje zapomnili po melodijah kitare in klavirja ter seveda njenem glasu, ki je bil visoko nad pričakovanji in v dobri formi. Dvourni koncert je potekal skoraj neprekinjeno, brez govorov, brez presledkov med samimi skladbami in skoraj brez aplavzov. Vse to pa je dopustilo, da te je glasba popeljala v “Cat Power svet”, ki je lahko vzbudil tako pozitivna kot negativna čustva. Slišali smo lahko njene najbolj poznane pesmi; Good Women, Fool, The Greatest, The Moon, Metal Days… ter tudi manj poznane. Resnično… zdelo se je, kot da bi lahko skozi te pesmi, ki so bile tudi rahlo drugače zapete, čutil počutje Cat Power. Dvourna “telepatska vez” se je na koncu zdela kot bi trajala le slabo uro. Pesmi so se prelivale druga z drugo in na koncu pustile vtis ene dolge kitarske in ene dolge klavirske pesmi. Besede “to je moja zadnja pesem in se želim za vas zares potruditi” so me nepričakovane zdrznile iz drugega sveta, Cat Power pa si je za njo vzela čas ter na polovici pesmi spremenila mikrofonski set in za odtenek izboljšala zvok ter koncertu dala piko na i. Zadnje besede v pesmi so se me dotaknile, prav tako pa tudi njen epilog, ki je pojasnil vsa občutja skozi koncert, izbrano set listo in njeno skromno interakcijo s publiko. 

Pravila je »Veste, ko počnete to, kar počnete v življenju … Včasih dobite priložnost, da imate res dober dan. In veste, kako vas preseneti. Vse se postavi na mesto. Brez truda. Nič se ne zj*** … Saj veste, kako se vsak dan stvari zj***, a jih skušamo obvladovati na najboljši možni način. Ampak … Ko počnem to, vam pojem te pesmi, vam in občinstvom, ki jih vidim po svetu … Včasih čutim, da sem … v … čudni … luknji. Pričakovanje – do sebe – je, da se vam odprem. Upajoče, da grem iz svoje kože, tako da vi upajoče greste iz sebe. Včasih del mojih misli – zaradi stvari, ki jih niti ne poznam – misli, da sem v čudni luknji in da obstaja projekcija in obsojanje. Tudi v preprostih pogovorih … Kakorkoli … Morala bi vas bolje spoznati, da bi vam povedala.«

Čuti se, da je Cat Power osebno življenje rahlo utrudilo, kar tudi sama obrazloži v marsikaterem intervjuju. Koncert daje zares občutek “čudne luknje”, katera ji verjetno ne dopušča, da bi se pokazala v najboljši glasbeni in osebni luči. Kljub vsemu pa jo bomo radi poslušali, saj ustvarja čudovito glasbo in jo bomo spremljali na njeni glasbeni poti še v nadaljevanju ter se radi udeležili tudi še kakšnega njenega koncerta.

Več o koncertu in o Cat Power si lahko preberete na MMC.

TORRES – Mackenzie Scott

Mackenzie Scott aka Torres je neodvisna glasbenica iz Georgie. Mlado, šele petindvajset letno dekle ima zelo zanimiv pogled na svet in na osebno življenje, katerega izraža preko osebno izpovednih besedil in čustveno obarvane glasbe. Lansko leto je izdala svoj drugi album »Sprinter«, ki me je takoj navdušil in je razlog nastale objave.

Projekt Torres je Mackenzie poimenovala po priimku njenega dedka, ki ji je veliko pomenil. Umetniško ime ji, kot pravi sama, pomaga razlikovati njeno osebno življenje od tistega kar počne profesionalno, ji daje samozavest in jo predrugači vsakič, ko stopi na oder. 
Že od malih nog igra klavir in flavto, njena srednješolska prijateljica pa jo je navdušila nad kitaro, kar je postalo njeno primarno glasbilo. Ko je prijela za kitaro je vedela, da si v življenju želi postati glasbenica. Sama se je naučila nekaj akordov, toliko, da je lahko zraven še prepevala. Tako je preko kitare odkrila, da ima tudi lep glas in da zna peti. V študentskih letih pa je poprijela še za električno kitaro, kar je izpopolnilo zvok, katerega lahko slišimo danes.
Leta 2013 je izšel njen prvi album z naslovom Torres, na katerem lahko slišimo deset čudovitih pesmi. Lansko leto (5. maj 2015) pa je izšel njen drugi album »Sprinter«, kjer je čutiti trensformacijo pevke in predvsem pozitivno drugačnost od prvega albuma.

Pesmi na albumu so surove, prodorne, sveže in osebne, Mackenzie pa navdih za pisanje pesmi najde tudi v knjigah. Tako je pesem Sprinter nastala po branju knjige pisatelja Raya Bradburrya. Pesem Sprinter govori o hinavščini v cerkvi in o hinavščini v njej sami. Pravi: »pesem Sprinter se nanaša na obdobje moje srednje šole, ko sem bila velikokrat obsojana s strani prijateljev in vrstnikov, saj nisem nikoli pila alkohola, kadila in žurala. Bila sem zelo zadržana, ne toliko zato, ker se mi je zdelo to prav, ampak bolj zato, ker sem mislila, da bo tako moja duša bolj čista in bom prišla v nebesa. Zame je bilo življenje takrat črno – belo. Tudi sama sem obsojala prijatelje, da njihov način življenja ni pravi in da bodo to nekoč obžalovali. Resnica pa je, da smo bili le srednješolci, jaz pa sem bila preveč zapeta.« 
Na albumu je veliko osebno izpovednih besedil, vendar Mackenzie pravi, da jih ni težko izvajati v živo, saj se na odru osredotoča na ljudi, ki jo poslušajo in ne razmišlja o tem, kako sama čuti pesmi. Zadnje pesmi tega albuma, The Exchange, pa ne misli nikoli nastopati v živo, saj ima preveč močno osebnostno zgodbo. Pesem The Exchange je sicer acapella, ki traja skoraj osem minut. 
Mackenzie ima za sabo že nekaj uspešnih turnej. Nastopala je kot predskupina banda Garbage in kot predskupina Brandi Carlile. Koncertiranje ji je izredno všeč, še posebej, ker se lahko po koncertu pogovarja z ljudmi. Ti ji pogosto povejo, da se sami lahko poistovetijo z njenimi pesmi, saj lahko najdejo povezave z njihovimi osebnimi življenji.  To pa je, po mnenju Mackenzie, nujno, saj ji to dovoljuje, da pesmi rastejo in se razvijajo še naprej. 

DOKUMENTARNI FILM: 20 FEET FROM STARDOM

Po ogledu dokumentarca Roger Waters – The Wall, koncerta, ki sem si ga ogledal v kinu 29. septembra letos, pa tudi v živo pred dvema letoma, sem se spomnil na dokumentarec 20 Feet from Stardom. Koncert The Wall me vedno znova navduši, vendar ga sede, s kokicami v rokah doživiš drugače. Postaneš pa pozoren tudi na druge stvari – tokrat me je, poleg izjemnega instrumentalnega ustvarjanja, navdušil tudi zvok back vokalistov, ki je zelo mogočen. Ravno zato sem se spomnil na dokumentarec 20 Feet from Stardom, ki je izšel leta 2013. 
20 Feet from Stardom je izjemen, z oskarjem nagrajen dokumentarec, katerega je režirala Morgan Neville. Pripoveduje o najboljših svetovnih back vokalistih in o njihovi zgodovini. Vsi poznamo imena kot so Rolling Stones, Jo Cocker, Sting, Bruce Spreengsteen, Tina Turner; ne poznamo pa imen Merry Clayton, Lisa Fischer, Darlene Love, Tata Vega, Claudia Lennear, Jo Lawry, imena back vokalistov, ki so pravzaprav zasluženi, da so pesmi omenjenih izvajalcev postali največji svetovni hiti.

Začetki dokumentarne zgodbe segajo v šestdeseta leta, ko se je glasba začela močno razvijati. Novonastala glasba je bila predvsem glasba belcev in ta glasba ni imela veliko energije. Tako so rockovske zvezde potrebovale novo energijo, nov način petja, večje vokalne zmožnosti – celo večje, kot so jih imeli sami. V svoje bende so zato povabili back vokaliste, predvsem temnopolte vokaliste, z neverjetnimi vokalnimi zmožnostmi, ki so jih povečini pridobili v zborih v cerkvi, kjer so jih je že od malega učili peti. Nastala je prva trojica črnskih back vokalistov – The Blossoms z Darlene Love na čelu. Ko jih je glasbeni svet slišal, so vsi želeli zvok The Blossoms in tako se je, po zaslugi Darlene Love, na glasbenem trgu pojavilo veliko zanimanje za črnske back vokaliste. Back vokalisti so, v ozadju najslavnejših bendov, v zadnjih petdesetih letih pustili velik pečat v glasbi, a so ostali neprepoznavni, svet jim ni prepisoval velikih zaslug, glasbena industrija pa jim prav tako ni bila naklonjena.  
Dokumentarec skozi oči back vokalistov pripoveduje o njihovih življenjskih zgodbah, dosežkih in padcih v glasbeni karieri. Pripoveduje tudi o tem, da največji svetovni hiti in bendi ne bi obstajali brez njihove glasbene nadarjenosti.
Vsekakor vredno ogleda.
 

BEACH HOUSE – DEPRESSION CHERRY

 PHOTO BY: SHAWN BRACKBILL
 

Za nas novi, a že dobrih 10 let na sceni, Beach House, se letos predstavljajo z novim, petim albumom – Depression Cherry. Če ste, prav tako kot mi, živeli v nevednosti, da obstaja dream pop bend Beach House, se bomo najprej skupaj sprehodili skozi njihovo zgodovino, nato pa še malo spregovorili o novem albumu.

Pravzaprav ne bi smel uporabljati množine, ker gre za duet, katerega sestavljata Victoria Legrand in Alex Scally. Prihajata iz Baltimora, iz mesteca na vzhodu ZDA- ja. Skupaj sta delovala že pred Beach House, vendar  je bil bend zelo nefunkcionalen, zato sta se leta 2004 odločila, da ustvarita nekaj novega, in to je duet, katerega lahko slišimo danes. Njuna glasbena povezanost ju je leta 2006 pripeljala do nastanka prvega albuma, ki je bil poimenovan po imenu dueta. Ustvarila sta unikaten, prepoznaven zvok. Victoria ima značilen zasanjan vokal, na katerega je pogosto dodan reverb, poleg petja igra še klaviaturo, s katero ustvarja tudi digitalne bobne in bas. Z lepo prilagojenimi rifi pa jo melodično in harmonično dopolnjuje Alex na kitari. Pravita, da je za njiju ustvarjanje glasbe enostavno; če zaslišita nekaj dobrega, to oba tudi začutita. Vse deluje po principu instinkta. Veliko časa preživita na turnejah, saj na ta način prerasteta stare pesmi, na ta načinpridobita veliko novega znanja, pojavi pa se tudi potreba po pisanju novih pesmi in tako lahko slišimo skoraj vsaki dve leti nov album. Leta 2008 sta izdala album Devotion, leta 2010 Teen Dream, album Bloom pa je nastal pred tremi leti. Pesmi nastajajo v Baltimoru, v velikem prostoru podobnemu cerkvi, kjer pravita, da je veliko energije, tišine, kjer čutita veliko navdušenja.

O zadnjem albumu Depression Cherry, ki je izšel 28. avgusta letos, je Alex v enem izmed intervjujev povedal takole: “Z novim albumom nisva želela ničesar prehitevati. Moment inspiracije je prišel kot lahek vetrič, katerega sva želela ujeti in ga spremeniti v pesmi. Stvari so se dogajale dokaj spontano, na primer vokalni loop v pesmi Sparks je nastal na eni izmed soundcheckov v Bristolu. Po enoletni turneji sva si zaželela igrati bolj umirjeno, da bi slišala stvari bolje ter jih tudi začutilia močneje. Za razliko od prejšnjih albumov je veliko večji fokus na Victorijinem vokalu. Pesmi imajo več prostora za ekspresivno petje.”
Album je po mnenju kritikov tudi veliko bolj optimističen od prejšnjih, Alex pa na to pravi; “Sčasoma, ko postajaš starejši, se zdi, da je izbira, ki jo imaš na voljo, zelo jasna. Na primer: ali bom jezen, tečen/zagrenjen, nekdo, ki je dopustil, da ga življenje uniči ali se bom potrudil in skozi vso norost skušal čutiti ljubezen in radost?”
Beach House lahko spremljate na: 

MARIKA HACKMAN

Marika Hackman je  preprosto, kreativno 22 letno dekle iz Anglije, z izjemnim glasom in izjemnim glasbenim talentom. Februarja letos je izdala prvi album We Slept at Last. 
Marika se je z glasbo srečala že v zgodnjih letih otroštva, ko so jo starši pri štirih letih vpisali v glasbeno šolo klavirja. Učenje in branje not ji ni bilo nikoli všeč, saj jo je to vedno upočasnjevalo. Frustracija je bila tako močna, da je opustila klavir in se sama začela učiti igranja bobnov in bas kitare. Pri štirinajstih letih se je naučila igrati še kitaro, saj se ji je zdelo, da je to najlažji način pisanja glasbe.

Marika meni, da mora biti pisanje glasbe, harmonizacija naravni proces, zato se glede pisanja pesmi ne drži nobenih pravil. Pravi da pridejo iz nje same, kot nek nepredviden dogodek. Lansko leto je tako izdala 3 mini albume; Deaf Heat, Iron Taste in Sugar Blind. Marika pravi, da je preko pisanja in snemanja teh mini albumov dobila veliko glasbenih izkušenj in da je bil celoten proces zelo zabaven. Deaf Heat je nastal med preigravanjem pesmi, ki jih je nato v svoji sobi tudi posnela. Iron Taste je nastal zelo hitro, saj so za vsako pesem imeli le en dan snemanja. Čar Iron Tastea je v tem, da pesmi odsevajo njo v tistem času, saj zvenijo naivne, malo narodne, kot otrok. Deset mesecev kasneje je posnela še album Sugar Blind in pravi, da je to njen najljubši EP, saj so pesmi in produkcija zelo dobre in da so pesmi nastale z lahkoto.  Na njem lahko slišimo tudi priredbo pesmi Joanna Newsoma.

Letos je izdala svoj prvi album We Slept at Last. Pesmi na albumu so bile napisane v začetku leta 2014, snemati pa so jih začeli maja. Album je poimenovan po verzu iz ene od pesmi na albumu. Besedila so po večini osebna, so igranje z besedami in slikami po nastanku melodije. Marika pravi, da pisanje glasbe zaradi osebne narave pesmi ni lahko delo, saj izražajo tisto kar si, zaradi česar se je težje zavarovati pred drugimi. Album je po njenih besedah malo temačen, melanholičen in umirjen. Ne skuša biti nekaj drugega – je tisto kar je.
Marika je še mlada glasbenica, a pravi, da si zaenkrat želi ustvarjati glasbo vse življenje, saj v tem uživa in dokler bo v tem kar počne srečna, bo tako tudi ostalo in bo glasba njena sopotnica.

IBEYI

Leto 2015 se je začelo obetavno, s svežimi, novimi, dobrimi glasbeniki. Danes predstavljam obetavni duet Ibeyi, nad katerim so glasbeni kritiki navdušeni
Ibeyi je duet, ki ga sestavljata 20 letni sestri, dvojčici, Lisa – Kainde Diaz in Naomi Diaz. Ime Ibeyi pomeni dvojčici v yorubskem jeziku (yoruba je nigerijski jezik, ki je pripotoval na Kubo s sužnji v 18. stoletju). Lisa in Naomi prihajata iz Kube, živita pa v Franciji (Pariz). Ustvarjata yoruba glasbo, radi pa imata tudi soul glasbo, elektronsko glasbo in hiphop. 

Njuna glasbena pot je zacvetela, ko sta se povezali z XL Recordings ekipo in posneli live videospot. Po tem se je vse odvijalo zelo hitro in mesec za tem sta že snemali album. Njun prvi album je izšel 17. februarja letos in nosi naslov enak imenu dueta – Ibeyi, posvečen pa je pokojni sestri in očetu. Lansko leto smo lahko slišali A stran albuma, letos pa lahko slišimo 46 minut čiste magije in skrivnostni. Tematika albuma je predvsem ljubezenska in družinska, pripoveduje pa tudi o življenju in smrti. Album je večjezičen, saj pojeta v angleškem in francoskem jeziku ter v jeziku yoruba. 

V svet glasbe ju je popeljal oče. Bil je glasbenik, član skupine Buena Vista Social Club. Tudi mama je imela vpliv na njuno glasbeno kariero, saj so skupaj obiskovale yoruba zbor, kjer sta se spoznali z yoruba glasbo. Pravita, da spoštujeta njuno kulturo, katere izvor je v Afriki. 

Na glasbo, ki jo ustvarjata, imajo zelo velik vpliv tudi Nina Simone, Erykah Badu, Miriam Makeba
Vsekakor je glasba, ki ju ustvarjata, svež pridih soul, elektro, eksprimentalni glasbi, zato ju priporočam v poslušanje.

Lahko ju spremljate tukaj:

Uradna stran: http://www.ibeyi.fr/
Twitter: https://twitter.com/ibeyiofficial
Facebook: https://www.facebook.com/ibeyimusic

INTERVJU: STEVE ADEY

V lanskem letu smo na blogu predstavili Steva Adeya, glasbenika iz Velike Britanije, ki je takrat ravno izdal novo zgoščenko. O glasbeniku na spletu ni moč najti veliko informacij, zato smo ga poprosili za intervju, v katerem smo mu postavili nekaj vprašanj o njem in njegovem glasbenem ustvarjanju, njegove odgovore pa smo tudi prevedli. Steve Adey nas je pozitivno presenetil z odgovori, iz katerih je razvidno, kako veliko mu glasba pomeni.

 Hi, Steve how are you doing?
 Great, thanks. 

Can you give us a short introduction (who you are, where are you from…)? 
I’m from Birmingham, England. I’m in the studio for much of the time but I hope to venture out more. 

How did you start playing and creating music? Who inspired you and influenced your work in music?
It was a natural place to start – just playing at the piano and then I was infatuated by the process of writing and constructing music, especially in the studio. 

How would you describe your sound? 
The tempos are usually slow – very slow with focus on space and feel, but with aggressive undertones. I’m trying to build on that contrasting style more and I’m learning to be more bold. I want to emphasize the more delicate moments and be much harder with the heavier ones. 

What message are you trying to give through your music?
The songs I am writing just now are all encompassing, really – from political songs (one song is about a terrorist from the perspective of a man and a woman perpetrating a suicide bombing) to campfire songs about marriage. I’m not specially writing about a cause or coming from from any specif angle. 

Is it difficult to be a musician? What are some obsticles that you had to overcome?

I can be as difficult as you want/make it. I go into my studio for days at a time and enjoy making music immensely. That is best part. Almost everything else is secondary. 

What’s your biggest ambition in life?
To feel completely at rest but not in a contended way. 
What are your plans for the future?
I’m writing/demoing songs for a new studio album and working on a covers EP.
 
Thanks.
Thank You.

Steve pozdravljen. Kako si?
Super sem. Hvala.
Ali se lahko na kratko predstaviš (kdo si, od kod prihajaš …)?
Sem iz Anglije, iz mesta Birmingham. Večina časa preživim v studiu, vendar upam, da bom v prihodnosti več časa preživel tudi izven njega.
Kako si začel igrati in ustvarjati glasbo? Kdo te je navdušil in imel vpliv na tvoje delo v glasbi?
Začetek je bil zelo naraven – začel sem z igranjem klavirja, potem pa sem se zaljubil v proces pisanja in ustvarjanja glasbe, predvsem v studiu.

Kako bi opisal svojo glasbo?
Tempo je ponavadi počasen – zelo počasen, s poudarkom na prostoru in občutenjih, vendar z agresivnimi podtoni. Skušam graditi na kontrastih in učim se, kako biti bolj drzen. Delikatne trenutke želim poudariti, tiste agresivnejše trenutke pa želim narediti trše.

Kakšna je sporočilnost tvoje glasbe?
Pesmi, ki jim ravnokar pišem so vseobsegajoče – od političnih naravnanih (ena izmed pesmi govori o teroristu iz perspektive moškega in ženske, ki pripravljata samomorilski bombni napad) do pesmi ob tabornem ognju, ki govorijo o zakonski zvezi. Ne pišem o specifičnih temah ali iz določenega zornega kota. 

Ali je težko biti glasbenik? Kakšne so ovire, ki si jih moral premagati?
Težko je toliko, kolikor si sam želiš / si narediš. Sam se zaprem v studio za več dni in neizmerno uživam pri ustvarjanju glasbe. To je najboljši del. Skoraj vse ostalo je drugotnega pomena. 

Kaj je tvoja največja ambicija v življenju?
Počutiti se popolnoma umirjenega.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Pišem in snemam pesmi za nov studijski album in pripravljam EP s priredbami.

Hvala.
Hvala tebi.

JIMMY JIMMY V LJUBLJANI

Po obisku Caffeine Hours smo postali lačni, zato smo se iz Metelkove odpravili proti centru Ljubljane.
Na poti do restavracije smo naleteli na prijetno glasbo, ki je pritegnila našo pozornost. Predvidevali smo, da gre za ulični bend, saj smo slišali kitaro, orglice, bobne in vokal. Ko smo prišli bližje, pa smo zagledali starejšega gospoda, ki je vse te inštrumente igral sam. Slišali smo priredbe Boba Dylana, Beatlov in mnogih drugih glasbenikov, ki jim je Jimmy Jimmy, kot smo kasneje izvedeli, da je njegovo umetniško ime, dodal svojo osebno noto.
Bližal se je sončni zahod,  v katerem je bila Ljubljana še lepša kot ponavadi, prepevanje Jimmy Jimmyja pa je obleklo Ljubljano v čudovito melodijo. Lakote ni bilo več, poslušanje se je zavleklo vse do zadnje pesmi, nekaj pa smo jih tudi posneli.
Jimmy Jimmy je bil v 60ih mlad, zagnan fant iz Floride, ki je želel postati poet. Življenje mu je bila dogodivščina, veliko je potoval in se izobraževal, zanimala ga je tako matematika, kot tudi  igralstvo in glasba. V 70ih letih se je Jimmy prvič odpravil v Evropo, ki ga je navdušila, tu pa je prvič v življenju videl ulične glasbenike.  Privarčeval je nekaj denarja, da je podaljšal svoje bivanje v Evropi in že takrat je začel prepevati na ulici. Čez čas se je vrnil nazaj na Florido, kjer je poučeval matematiko. Svoje delo je imel rad, vendar pa ga je Evropa ob njegovem obisku tako pritegnila, da se je ponovno odpravil na stari kontinent, kjer je spoznal ogromno zanimivih ljudi, ki so kasneje postali njegovi prijatelji, spoznal nove glasbenike in prepotoval velik del Evrope. Zatem se je odpravil na Kitajsko, ker pa je imel tam slabe izkušnje, je pristal na Japonskem, kjer je ostal kar 18 let.
O Jimmyju po letu 1985 ne vemo veliko, saj se na njegovi spletni strani biografija v tem letu zaključi, vendar pravi, da jo bo nadaljeval, saj ima še veliko za povedati. Jimmy Jimmy je izdal 5 albumov, na katerih lahko slišite tako avtorske pesmi kot tudi priredbe.
Trenutno je Jimmy v Evropi, iz Ljubljane je pot nadaljeval proti jugu, na Mali Lošinj, v Zadar, Vodice, na Krk, Rab in Hvar. Če trenutno dopustujete na hrvaški obali, ga morda slišite celo v živo:)