ROBBIE WILLIAMS, 13.8.2013, ZAGREB

“I’m a singer, I’m a songwriter and I’m a born entertainer.” 
Robbieja Williamsa sem si že leta želela videti v živo. V bistvu že 10 let nazaj, ko sem v rokah prvič držala njegov koncertni CD Live at Knebworth, ki ga je v treh dneh obiskalo 375 tisoč ljudi. Ta album je tudi drugi na lestvici najbolje in najhitreje prodajanih live albumov v UK. Ironično so prvi na lestvici Take That, s koncertom iz leta 2009. 
Robbie Williams je rojen za na oder: pritegnejo te njegova karizma, čudovit glas, njegov humor, uživanje v glasbi, pristen stik z množico in nenazadnje njegove pesmi, ki so pop mojstrovine. Njegova pop persona na odru pa je precej drugačna od njegovih demonov, s katerimi se stalno spopada in o katerih piše v besedilih. Vedno je odkrito govoril o svojih težavah z depresijo, o tem, da je v življenju (bil) vedno nesrečen, nesamozavesten in samodestruktiven. In ker so pesmi tako avtobiografske, Robbie pravi, da je težko stopiti na oder noč za nočjo in peti o stvareh, ki najbolj bolijo in te občutke podoživljati.
Morda je sedaj, ko je poročen in ima hčerko, nekaj njegovih demonov izginilo, na kar nakazuje tudi nova plošča, ki ima, po Robbiejevih besedah, v sebi upanje. Z albumom Take The Crown se je Robbie želel vrniti v velikem slogu, narediti pop komade, primerne za stadione in jih na stadionih tudi izvajati. Tako se je po letu 2006 prvič odpravil na turnejo v želji, da nadaljuje tam, kjer je končal: z razprodanimi koncerti in navdušenim občinstvom. Sam namreč pravi, da ima še slabo leto, da uživa kot pop zvezdnik, saj meni, da si po štiridesetem letu samo še starec, ki na odru poje pesmi. 
V sklopu turneje se je prvič ustavil tudi v Zagrebu. Če ste zagrebški koncert morda zamudili, pa bo ta torek, 20.9., koncert Robbieja Williamsa v Talinu predvajan v živo v več kot 750 kino dvoranah po svetu, tudi v Sloveniji (klik!).
“It’s wierd getting up night after night and singing about stuff that really really hurts.” 
Vstopnice za koncert so bile kupljene že v marcu (takoj, ko so prišle v prodajo:)). Tako da se je že takrat začelo pričakovanje koncerta, predvsem zato, ker sem na Youtubu spremljala priprave na turnejo, ko pa sem si ogledala še setlisto za to turnejo, ki je res odlična in poslušala komade, sem na koncert že komaj čakala.
Mogoče bi bilo celo bolje, da prej ne bi vedela in videla ničesar o koncertu in bi vse skupaj delovalo bolj unikatno in spontano.
Na koncert sva šli s Špelo kar z avtom, saj od doma do Zagreba potrebujeva slabo uro. No ja, če v Zagrebu ravno takrat ni koncerta Robbieja Williamsa:). Stadion sva našli brez GPS-a (samo sledili sva avtom s slovensko registracijo:)), dobili parkirni prostor čisto zraven stadiona (in zanj odšteli 10 eur) in bili okoli šestih že na stadionu. Takrat je bilo v Zagrebu še sončno in prijetno toplo. Potem pa je zapihalo, nebo so prekrili oblaki, ohladilo se je in začelo je deževati. Tako sva nastop Ollyja Mursa spremljali pod streho, ko pa je okoli devete ure na oder stopil Robbie Williams, sva odmislili dež in se prepustili koncertu oziroma glasbenemu šovu.


“I have the energy, the want and the ambition  to go out and conquer the world again.”

Koncept šova izvira iz naslovnice albuma Take The Crown, ki jo krasi Robbiejeva pozlačena glava oziroma njegov doprsni kip. Na podlagi 3D posnetkov, ki so bili narejeni za naslovnico, so potem izdelali velike konstrukcije Robbiejeve glave, ki so tekom koncerta prihajale na oder in poskrbele za šov. Zanimivo pa je, da kljub vsemu dogajanju na odru šov ne zasenči Robbieja Williamsa in je tako on še vedno večji kot vsi velikanski kipi. Res mi je bilo všeč, da Robbie sodeluje s publiko, spremlja njihovo reakcijo, se z ljudmi v prvih vrstah tudi pogovarja in ti da občutek enakovrednosti, kar je za velike koncerte prej izjema kot pravilo. 

“You stop being a popstar at 40 and start being an old man singing.”
Me je pa nekoliko zmotilo dejstvo, da je Robbie pred zagrebških koncertom odigral že dvajset identičnih koncertov. Tako je tudi njegov pozdrav, njegov nagovor v hrvaščini, Beyonce ples, pesmi, skratka skorajda vse, že vnaprej pripravljeno in je že bilo izvedeno, zato ni veliko prostora za spontanost. 
Malo sem bila mogoče razočarana le nad komadi Millenium, Sexed up in Better man, ko je Robbie sam poprijel za akustično kitaro, saj se pri izvajanju komadov ni ravno potrudil. Na žalost so meni tako ljubi komadi zveneli nekoliko neprofesionalno, poleg tega pa so okoli mene ljudje tako glasno govorili, da so Robbieja preglasili. 
Sem pa zelo uživala v vseh ostalih pesmih, predvsem so me navdušili Monsoon, ki ga ni mogel pokvariti niti dež, Me and my Monkey, z odlično animacijo in pa seveda pesem Angels, pri kateri je več deset tisočglava množica na ves glas prepevala verze pesmi.  Nekaj posebnega je bilo tudi prepevanje pesmi Wonderwall od Oasis: verjetno kot posmeh Liamu Gallagheru, ki je junija v enem od intervjujev dejal, da bi moral njegov bend  Beady Eye razprodati stadion Etihad za 60 tisoč ljudi trikrat zaporedoma in ne nek debeluh, pri čemer je mislil na Robbieja (“We should be playing the Etihad three nights, not some fucking fat fucking idiot”).
“I’ve made the most commercial, the most viable, the most stadium album I’ve ever made. I think it is bright, it is punchy, young. I think there is hope in this record.”
Kar se mene tiče, bi v koncertu enako uživala tudi brez vsega šova, saj te njegove pesmi in njegova energija na odru prevzameta in poješ, plešeš, skačeš in uživaš ob vsakem komadu. Njegov bend je vrhunski in da celotni izkušnji piko na i. So pa tudi novi komadi super zveneli, stare in nove uspešnice pa so lepo prepletali. 
Tako je po mojem mnenju Robbieju uspelo pokazati vsem tistim, ki so dvomili, da bo še kdaj polnil stadione, da ga v zadnjih sedmih letih publika ni pozabila in še ima v sebi tisto magijo, karizmo, ki ga je izstrelila med najuspešnejše pop izvajalce zadnjih dvajsetih let. Kot pravi v pesmi Be a Boy na novem albumu: “They said it was leaving me, the magic was leaving me, but I don’t think so”.

Nekaj utrinkov s koncerta si lahko pogledate tudi v spodnjem videu: